In nazdravlja z gaziranim sokom
Ne vem, zakaj oziram se v nebo,
že dolgo ne verjamem več, da sonce
na vse enako sije in toplo,
saj nikdar ne zaide v senčne konce -
dežele so, doline, kjer ne sveti,
v temi nad njimi hladna so nebesa
in jim bogat pomaga duše treti,
ko se življenje iz teles otresa.
Ne vem, zakaj oziram se v nebo
kot čakajoča na pravični meč,
saj zgoraj že od nekdaj je tako -
od tu odseva česar je največ.
Dežele so, doline in vasi,
kjer žre človeka človek, ne zveri.
Dežele so, doline in vasi,
kjer žre človeka človek, ne zveri.
Tak je bil, je in bo, ta naš svet.
Tolminka, ja tak je bil in je ta svet. Dokler je nam osebno dobro, je vse dobro.
Hvala in lp
pi
.jpg "Nada")
Skozi nežne stihe žarči grozovitost čašega časa!
Rablji bodo sami sebi naprtili pokoro.
Po smrti, ko si bodo ogledali posnetek svojega bednega življenja.
...če bodo želeli duhovno napredovati in nekoč postati enaki Bogu,
ki pač ni pristaš grobosti in nepoštenosti in izkoriščanja.
draga Nada, žal smo kljub oglašanju le drobna zrna peska v puščavi in nemočni
hvala
lpi
Rajko, ja nekoč, drugje, zdaj in tu pa je toliko in preveč trpečih.
Hvala
lpi
Irena, res si sporočilo zapakirala v vrhunske stihe!
Najlepša hvala, Ronja.
Kaj ni od nekdaj tako - kakor spodaj, tako zgoraj? Čeprav so nas učili drugače.
lpi
Sonet, ki odraža pogled na realnost in grozljivost današnjega časa. Morda lahko pesem blaži dušo, če že sveta ne more rešiti ...
LP, Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 25. 05. 2025 ob 06:12
- Prebrano 477 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 266.43