Iz globin zemlje,
pokrite s cvetočo odejo,
se v soju sveč
dvigajo voščeni obrazi
včerajšnjih jader.
Ob reže spomina
udarjajo mrtvi glasovi,
nemi šepeti tišine.

Svetilnik sem,
ujeta med križi
in kamenjem čakam;
iščem obraz očeta,
a me ne vidi, ne sliši.
Znova utone v povodnji časa.
Skozi vrata misli,
odprta na stežaj,
vstopi, ovita v mesečino, mati.
Njen smeh je šum noči,
njene solze so dež,
njena ljubezen svetloba.

Preveč je včerajšnjih jader,
da bi jim vdihnila piš,
a morje je nas vseh -
tistih, ki prižigamo luč,
tistih, ki jim gori.

Ida Semenič- adisa