Ostajaš v tisti pesmi,
čeprav jesen razsuta
v dosegu mlačnih krogov,
brez rim in brez dotika,
ob moje skale buta.

Ostajaš v vlažnih vdihih
in kakor prst spomladi
v vijugah skrite steze,
ki je ne sprejme slika,
se ves razseješ v stihih.

Ostajaš mlad v poletju.
Ko se v tvoj zdrs priključim,
presajaš skrivne ritme,
ki ni jim mar oblike,
v moj mir, odkrit v zavetju.

Ostajaš belo slečen,
ko proč odteka bistvo;
zamrznjen v mojem vrtu,
kot mladih brez sadike,
čez vse, kar sem, navlečen.

Lidija Brezavšček - kočijaž