Vsako jutro, vse do zdaj,
bil si moja prva misel.
A si molčal. Le zakaj?
Si v molku videl smisel?

Vsako jutro, prvi vdih,
bil je vedno in le zate.
Skozme šel si kot prepih,
kakor med oblake jate.

Vsako jutro, vse do zdaj,
sem si rekla tvoje ime.
Se vprašala, oh le kdaj,
prosil me bo za srce?

Vsako jutro, vsak večer,
sem te v upanju ljubila.
V meni rastel je nemir;
kaj je res, sem že slutila.

Vsako jutro, vse do zdaj,
bil si vse, a hkrati nič.
Morda enkrat zvem zakaj,
v blišč zavil si, kar si. Kič.

Katarina Ambrož