Po beli poti proti Bogu
tvoje telo je odšlo.
Moje misli so pri tebi,
upajo, da ti je lepo.
Da bolečine ni več,
da si srce končno odpočije.
Upam, da se nekoč
znova prepleteta najini dlani.

Daj mi moč,
da preživim,
da pozabim zadnje dni.
Da ob misli nate, mama,
končno zaspim.

Zvonovi zvonijo,
solze polzijo.
Majhna otroška roka me drži.
Zberem pogum zaradi njih,
da se ne zlomim,
da sem trdna kot skala –
ker me potrebujejo.

Anonimna