Izgubljaš se ves čas

in se zagubaš v čas,

ki ni tvoj brezhibno zgiban

vrhunec življenja.

Po smrti diši.

Na vsakem koraku

se lahko spotakneš

ob nekaj naključnega,

ob prav nič ključnega,

kar te vseeno vedno znova

vrže iz tira.

Iz ljubega miru do obisti

opisuješ in opsuješ

samega sebe.

Ni ti mar

za začudene poglede.

Vrtiš se v krogu

in kolovratiš z očmi,

pa niti z njimi ne uloviš

svojega zanikrnega,

zakrnelega repa.

In misel

(kot neštetokrat prej)

izpuhti v ničnoč.

V nočnič nekdo malomarno

odvrže tišino.

Izpod vek se ti usujejo

ruševine v prahu,

trupla v raševini,

bonbonjere bomb,

zadimljena kri,

granate z granatnimi jabolki,

ognjene ptice,

zoglenela drevesa,

napol upepeljeno kolesovje,

vojaki z mezečo rdečino,

štrcljasti civilisti,

brezglave mačke in psi,

otroci, ki skrčeni v krču sprašujejo:

"Čemu ves ta nesmisel?",

starci, ki zlajnano jadikujejo,

da nas bo nekega dne

vse, prav vse,

brez milosti požrlo sonce.

Kot da ne bi bili krona stvarstva.

Kot da bi bili nepomembno majhni.

Kot da bi bili hudičevo seme.

"Morali bi vsaj hliniti ljubezen,"

zašepetaš in odšepaš

prekletstvu naproti.

Marko Skok - Mezopotamsky