Perica, pingvin, je stal na kosu ledu
z mačkom od včerajšnjih rakcev
in ogorkom cigarete, ki jo je našel v rokavici turista.
"Jezus," je zamrmral,
"spet še en preklet dan v smokingu, ki ga nočem."

ostali pingvini so korakali,
vsi dostojanstveni in neumni
kot pogrebniki na amfetaminu,
medtem ko je Perica sedel
in razmišljal, da bi bil
pesnik.
ali vodovodar.
ali pa preprosto mrtev.

nek teden je poskusil z religijo -
se spreobrnil v morskega levičarja.
nosil haljo iz morskih alg
in se dal krstiti v kitovem scanju.
rekel je, da se počuti "blizu pomenu,"
dokler ga morski levi
niso poskušali požreti.
"razsvetljenje," je rekel,
"je precenjeno in ima veliko zob."

nato je poskusil z umetnostjo.
s svojimi lastnimi iztrebki je pomazal ledeno steno
in to poimenoval Pustaštvo #3.
nihče ni prišel.
celo galebi so se smejali.
dramatično je skočil v morje
in to takoj obžaloval -
voda je bila mrzla
in ni bil samomorilen,
samo dolgčas mu je bilo.

poskusil je kapitalizem.
postavil limonadno stojnico
a pozabil, da na Antarktiki
ni limon
in nihče nima žepov.

na koncu je obupal.
stal v snežnem viharju,
preprosto:

bil
pingvin.

"kakšna potrata," je rekel,
in zdrsnil po lastnih sanjah.

našli so ga čez nekaj dni,
zmrznjenega kot vprašaj,
z zapisom vrezanim v ribjo kost:

"Poskušal sem biti nekaj.
A vse je že zasedeno."

ostalim pingvinom je bilo vseeno.
odmarširali so mimo,
še vedno neumni,
še vedno dostojanstveni.

ampak tisti dan je veter tulil, kot
da nikoli ni zmanjkalo limonade.

Hors