Danes sva spet govorila.
Saj vedno le govoriva.
In nato sva se poslovila,
kot vedno se le posloviva.

Danes sem si obljubila,
kot že velikokrat prej:
V slovo te bom poljubila!
A razšla sva se, kot vedno doslej.

Danes, vse do večera,
razmišljam o takem slovesu.
In čutim, da neka zaméra
preži v mojem telesu.

Danes mi pride na misel:
Zakaj še sploh govoriva?
Kakšen ima vse to smisel,
zakaj se ne odtujiva?

Danes pustim si še sanje
in upanje, vsaj za to noč.
Preden pogreznem se v spanje,
napišem ti še: Lahko noč!

Katarina Ambrož