Radost ti delilo moje je veselje

in žalost na cesti je povzročilo kamenje

sprašuješ se

 kje je vsa lepota

in čutiš

 da v srcu skriva se dobrota

Sprašuješ kam me potka vodi

in če duh še vedno mi v temi blodi

če v mojih mislih tema se poraja

in veš

 da zanjo kriva je izdaja

Tvoj obraz mi je vsak dan bolj znan

iz njega ti izvira tisoč ran

ker sem bila nevihta sredi polja

ti pa svetloba sredi rdečega obzorja

S teboj začela so se jutra zlata

odklepal v raj si zame vrata

občutil z mano si globino

ljubezni najine in toplo zimo

Si pravil mi neštetokrat

da z mano lepša je pomlad

besede lepe delil si vse

in nova pot se zdaj začela je

Na njej cvetice se bleščijo

ko ti moja usta govorijo

da tvoj dotik preljub mi je

in vedno vdano bom ljubila te

Milena