V nočeh lajajočih lisic
Kam padajo sonca,
ki se utrnejo z neba?
Česa se oprime bolečina,
ko ostane sama?
V nočeh lajajočih lisic
pletem vence iz nedosanjanih sanj.
Včasih smo samo meglica in jutro in gora,
ki se kruši.
V nočeh lajajočih lisic
debla pokajo od dokončnosti svoje samote.
Včasih z bosimi nogami poljubljamo stezice,
ki ne pripeljejo nikamor.
Srkamo obete makov v mladem žitu.
Včasih goli trepetamo
pred naslednjim padcem.
Ne v strahu,
ampak v nasladi živosti.
Tudi v verze se (o)krušimo. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Polona C. Pegan
- 18. 05. 2025 ob 07:11
- Prebrano 404 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 232.46