Skozi sebe gledam brezkončnost sipin
in silhuete svetlih obrazov
na poti v zadnje žarenje dneva.
Vse je tiho in zlato in trepeta.

Skozi sebe vidim liščke.
Prsti poženejo poganjke,
roke so dobre, raskave in polne grč.
Krošnje tiho šelestijo,
da se mlade ptice izvalijo
v samotnost moje duše.

"Ali drevo joče, ko izgublja listje?"
šepetam poletju.  

Nad travnate planjave polagam svoj dih.
Molim veter,
da preglasi besede hrepenenja.

Polona C. Pegan