ni bil ravno lepotec -
imel krive zobe,
stare čevlje,
podplati so se luščili
kot mrtva koža sredi avgusta.

ampak prekleto;
v sebi je imel ogenj.

tak, ki ne prosi
za dovoljenje,
da gori.

smejal se je na glas tam,
kjer so drugi šepetali,
pil s klošarji in profesorji,
kot da so rojeni iz iste matere.
niso bili.
ampak njemu je bilo vseeno.

pisal je pesmi na prtičke iz barov,
risal sonca na robove neplačanih računov,
ženskam govoril, da so
ozvezdja,
tudi ko jim je maskara
tekla kot hudič.

z nasmehom in razbito pestjo
se je boril proti svetu -
nikoli zares zmagal,
ampak vedno udarjal.

pravili so mu norec,
pijanec,
izgubljen primer:
tema projekt.
in mogoče je bil.

ampak živel je,
medtem ko so drugi
samo čakali
na nekaj olikanega.

in ko je prišel konec -
ne s sirenami,
ne s žalostjo -
ampak tako tiho,
kot vžigalica, ki se utrudi
po dolgi, ponosni svetlobi,

so ga našli, kako se smeji
na stolu ob oknu,
kjer ga je sonce oblivalo kot zlato.
ob njem pa prazna steklenica,
zvezek na prsih,
in na zadnji strani zapisano:

“Nisem zgorel.
Osvetlil sem preklemansko nebo.”

in prvič,
je svet
obstal
in zaploskal.

Hors