Mi pojemo v digitalni puščavi,

mi, anonimni spletni slavčki,

priložnostni nedeljski tipko-kljuni

dvomljivega talenta,

ki se izogibamo poslednjim rečem,

(kot smrt, sodba, nebesa in pekel),

ker ne prinašajo lajkov.

Mi pojemo o veselejših stvareh,

o ljubezni in vremenu,

pojemo o cvetlicah in ptičkih na naših vrtovih

in o morju, ki nas čaka avgusta,

če bomo dobili dopust.

Mi pojemo svoje virtualne pesmi

za navidezne poslušalce

 v simulakru hrama slovenske kulture

in vse naše lovorike so zgolj elektronske

in vse naše knjige le digitalne,

zakaj natipkali so jih naši računalniški prsti.

Veter bo vstal, enkrat, v tej naši digi-pustinji,

veliki kužni medmrežni veter

in odpihnil naše pesmi s spleta,

odpihnil bo naše namišljene knjige

in naša izmišljena članska imena, za vedno,

in bo, kot, da nas nikoli ni bilo!

Matej Krevs