Zaspan dan.

Gledam v tla in jočem.

Žalosten vetrič piha skozi okno

in v dlan mi prinese.....

Pomislim na majsko rožo,

ampak v mojo solzavo dlan

mi "pripihne" belo kuverto.

Nikoli je še nisem prejel,

najbrž zato, ker ne obstajam.

Nihče mi ni pisal,

ker so vsi analfabeti.

Kuverta je sedaj v moji dlani,

bela je in plava.

Kakor moja glava.....

V glavi moji sedem misli,

v moji dlani kuverta

mojih sanj.

Ne odprem je.

Ne bom je odprl.....nikoli.

Žalost me reže,

reže do krvi,

reže me bridko in to me boli.

Vstanem in padem v naslednji interval,

kuverta pa je samo integral.

Počasi premikam palec, kazalec in sredinec,

hudo mi je,

hinavsko hudo,

a na koncu odprem kuverto,

ki črna je, lepa in zelena.

Kaj je v njej,

ne vem,

Kdo je v njej podpisan,

hm, tudi tega ne vem.

Okno zaprem,

se spet zjočem in čakam,

da moja roka bleda odpre to 

kuverto.

Vse je, pravijo, samo v glavi,

a v moji roki pisana kuverta.

Odidem nekam drugam,

čez 5 let imam rojstni dan!

Na Svoji Poti