Nekako smo.

Družba z neomejeno obremenjenostjo

in omejeno okajenostjo.

Bar zakajen ni več noben.

(Bar okajenih? Nema mnogo.)

Kajem se, valjda pušim.

Da ti kažem peder/pederčino,

jako... Bóli mene. Bolí tebe.

Ubogi hispanski Pedri

in skandinavski Pederseni,

nezavedni besedne bolečine,

ki jo vlačijo s sabo,

kakor pravi mačo ne more odložiti

tiča svoji izbranki med stegna,

naj ga ona sprehaja skozi dan

(saj kako naj potem oba ščijeta),

ampak more in mora lačnega tiča

vlačiti s seboj vred kamorkoli že

in ga jebejo mimohiteče češplje,

ki ga ne jebejo,

in skupaj s tičem čakata

svoj prazni(čni) trenutek,

ki mine v trenutku

in tič spet (z)gine v gatah,

ali ni kao bolj srečen peder,

če rad vleče tuje tiče

mu bar ni odveč

vlačiti lastnega

lahkih žog naokrog,

zato naj se ne pizdi,

če se mu pravi peder,

pizda mu tatina,

saj beseda ni hors

(horse pa je, ampak se hors

zato ne pizdi)

in se mi je zdelo prav

rahlo popizditi,

preden ga povlečem,

tarok številka III

(rimska, ampak se arabska

zato ne pizdi)

in poslati v božjo mater

(natančneje: v njeno π...)

vse Jesúse, Móhamede,

Jožefe, Marije,

ki bi jim

za božjo voljo

lahko nadeli malo manj znucana imena,

pa so si očigledno in uhoslišno mislili,

tuj glanc vam lepo pristoji,

vsi tisti tičopizdni oz. (piz)dotični pari

(da ne bo diskriminacije),

ki so jih prijebali v življenje.

Ali pa so jih tičotični in pizdopizdni pari

spacali in vitro, a komu mar,

kako so nas vtaknili 

v to družbo z neomejeno omejenostjo.

Pardon, obremenjenostjo.

Jesús Mohámed Pédersèn,

 kako posrečen zvèn!

Matjaž Lutarič - Lynx