ko se bleščava rumenina listja
tihotapi v umirajočo rjavino
ne gledam več

zemlja pobere svoje vase
črne veje bodo
zaštrlele v zamrazeno nebo

malo modrine se bo
še prelevilo v utvaro
na hrbtu usihajočega sonca

potem bo spet belo
prekrilo vse pojemajoče smisle
srenast obliž čez masko smrti

šepniti pomlad je prepogumno
soka zelenine ni nikjer
niti zametkov ne tipam

Lidija Brezavšček - kočijaž