I. Zadnja cigareta ob 3. zjutraj

dim cigarete
se zvija kot žalostna plesalka,
ki nikoli ni dobila svoje priložnosti
in zdaj trese boke
pred izrabljenimi jeklarji
v zatohlih zakotnih barih.

zunaj
noč pokašljuje
kot brezdomec, ki umira pod neonom,
jaz pa sedim v tej pečici na četrtem nadstropju,
kjer se bar lušči kot star ocean
in radiator piha
kot ljubosumna ženska.

šla je.
spet.
pustila vrata priprta
kot metaforo.
v rjuhah je ostal njen vonj,
duh, ki ga ne moreš zadaviti.

odprem pivo
kot bi bral sveto pismo,
toplo in nasilno.
v tej pločevinki ni pridige,
a vsaj nekaj tolažbe.

boga ni tukaj,
nje tudi ne.
a tišina
me opazuje
kot maček z zlobnimi očmi.

II. Prišla je kot cigareti in grom

njeno ime?
kaj pa vem, koga briga.
bila je vsaka ženska,
ki se je smejala, ko si bil resen,
vsaka rdeča šminka,
ki je obljubljala pogubo
in ti jo podala
zavezano s kravato
iz tvojega rebra.

prišla je kot dim
in ostala kot rak.

njene oči so bile planeti,
ki jih ne bi smel nikoli obiskati.
krožil sem okoli njih kot pijan satelit,
iskal toploto,
a dobil radiacijo.

njena stegna so bila revolucija.
glas –
jazz solo, ki je prehiter, da bi mu sledil.
pomežiknil si
in že ti je ukradla avto,
ponos
in mačko.

poljubljala se je kot strelni vod.
ljubila kot prekleta vojska.

III. Samota je mati, ki te pozabi

živim sam
z duhovi, ki ne plačajo za rundo.
igrajo poker v moji glavi,
goljufajo kot hudič
in mi nikoli ne pustijo zmagati.

hladilnik tuli blues,
školjka mi vrača besede.
celo plesen v kopalnici
šepeta:
“spet ti?”

samota ni tišina.
to je zvok tvojega srčnega utripa:
ko ni nikogar več,
ki bi ga krivil.

poskusil sem z psi,
mački,
ženskami—
vsi so hoteli
nekaj.
upanje.
jaz pa sem to nehal nosit že pred leti.

samota je soba
v tvojem prsnem košu,
kamor zakleneš svet—
a pušča.
vedno pušča.

IV. Vesolje skomigne z rameni

glej—
včasih sem mislil,
da imajo zvezde odgovore.
kot kakšno bleščeče sporočilo,
božjo kodo,
ki jih napišejo galaksije; v Morzejevi abecedi.

ampak ne—
samo plin so,
ki gori tam daleč,
brezbrižen kot pepel.

gledajo nas-
kot zdolgočaseni bogovi,
ki si čistijo zobe s kometi.

lahko kričiš v nebo
dokler ne ostaneš brez glasu—
niti rignilo ne bo nazaj.

tvoja mati umre.
pes dobi raka.
avto se ne vžge.
medtem pa Orion
še vedno napenja mišice
kot grški kreten,
neganjen.

mi smo šum
v simfoniji umirajočih zvezd.
mravlje,
ki se tepejo za drobtine
na drvečem vlaku.

V. Ona in konec

prišla je nazaj,
seveda.
vedno pridejo.

s črnilom pod očmi
in očmi kot razbito steklo.
rekla je, da ji manjkam.
rekla je, da so bili drugi še hujši.
rekla je, da sem jaz bil tisti; ki sem jo ranil
najlepše.

skuhal sem kavo,
medtem ko je jokala v kuhinji,
in celo ščurek
je prenehal laziti, zato
da bi opazoval.

rekel sem ji,
da ta kraj požira srca in možgane.
rekel sem ji,
da je ljubezen odtok z rdečo šminko.
smejala se je,
prižgala cigareto
in rekla,
“nikoli nisem hotela svetnika.”

ostala je teden dni,
razbila zadnja dva krožnika,
na zid napisala pesem
z mojo krvjo.

potem je odšla
z viskijem
in napol odprtim paketkom upa.

VI. Muhe v baru vejo svoje

sedijo tam,
kot polomljeni vprašaji,
srkajo pivo
kot da vsebuje razsvetljenje.

Janez umira
od leta '89.
Lucija je vdova
s skrivnostmi, ki jih ne deli.
jaz sem samo tip
s peresom,
brazgotinami
in mehurjem, polnim besa.

džukboks predvaja
pesmi moških,
ki niso preživeli,
a so postali slavni
šele po smrti.

smrt pride v požirkih,
v neplačanih položnicah,
v ženskah,
ki nosijo žalost
kot Chanel št. 5.

natakar reče,
“vse v redu?”
in jaz pravim,
“samo po naključju še diham.”

VII. Premor zvezd

včasih
mislim na astronavta,
ki je gledal dol
na Zemljo
in jokal.

ne zaradi lepote—
ampak ker
je ugotovil,
da ga nihče ne pogreša.

žena ga je prevarala s sosedom.
pes pozabil njegov vonj.
svet se je vrtel naprej
brez opravičila.

zamenljivi smo
kot čevlji.
kot sanje.
kot star moški
s pesmimi v predalih.

enkrat sem gledal meteor
kako pada kot pijan angel.
gorel je kot strast
in izginil
preden sem lahko rekel
“ljubim te.”

VIII. Smrt je kavč, v katerega toneš

smrt ne nosi črnega.
nosi flanelasto srajco
in je kosmiče,
medtem ko po televiziji gleda kvize.

čaka,
ne nestrpno,
ampak neizbežno.

je luknja v tvoji nogavici.
ček, ki ti ga zavrnejo.
kašelj, ki ne gre več stran.

ne bom je srečal
v boju.
brez trobente bo,
brez juriša.

samo
naslonil se bom,
prižgal zadnjo cigareto
in pustil tišini,
da opravi svoje.

izgledala bo
kot stari prijatelj,
ki mi dolguje pet evrov
in jih nikoli ni vrnil.

in ne bom se boril.
ne več.

IX. Zadnje misli s pločnika pred njenim stanovanjem

zdaj je res šla,
za vedno.
pustila listek
na katerem piše “bodi boljši”.
podpisan s šminko
in madežem od kave.

stal sem na pločniku
s premočno svetlim soncem
in pretežkim srcem.

avtomobili so šli mimo
kot molitve,
ki jih nihče več ne izreče.

spoznal sem,
da ni bila
najhujša stvar,
ki se mi je zgodila.
samo
v tem je bila najboljša,
da je najboljše bolela.

tudi to nekaj šteje,
kajne?
biti dober v uničevanju.

njeno ime sem zašepetal
kot prekletstvo
in blagoslov
hkrati.

veter ni odgovoril.

X. In vendar je pivo hladno

glej—
nisem tvoj junak.
nisem moder,
nisem svet,
nisem čist.

sem tip
z rumenimi zobmi
in stanovanjem,
ki smrdi po svežem umoru.

pokopal sem prijatelje.
zjebal ljubezen.
kričal v ogledalo
in boksal boga
v grlo
s pisalnim strojem.

in vendar—
pivo je še vedno hladno.
nebo še vedno krvavi
s svojo brezbrižno modrino.

pes laja,
tri hiše stran,
kot da še vedno
verjame v nekaj.

sedim tu
s peresom,
kozarcem,
temo—

in pišem:
ker moram,
ker je to edini način
kako kričati
ne da bi oglušel.

ker vesolje
se ne meni za nas,
a morda
bo nekdo tole prebral
in se počutil manj samega.

in to—
to je dovolj.

Hors