Sovražim te,
pa vendar te pogrešam.
Pogrešam tvoje zelene oči,
tvoj smeh, ko stopim na prste,
saj drugače ne dosežem tvojih ustnic,
da bi jih poljubila.

Iz oči mi polzi solza,
iz oči, katerim si lagal,
da me imaš rajši kot vse na svetu.

Sedaj je spolzela po mojem licu,
po licu, ki si ga nežno božal,
po licu, ki si ga tolikokrat poljubil.

Na obraz se mi je narisal nasmeh,
ko sem te zagledala,
posvetil je sonček v mojih očeh.
Grimasa je izginila,
naj še tako težko breme sem nosila,
guba jeze na čelu se je skrila.

A kje so zdaj tvoji objemi,
kje zdaj tvoje roke,
ki so skozi moje lase spolzele do lica,
pobožale moj vrat in se dotaknile srca?

Ko sedaj te srečam na stopnicah,
obrnem se proč,
v srcu občutim grenak okus,
premajhna moje duše je moč.

V oči ti pogledala več nisem,
odkar si lagal,
saj si jih tako iznakazil, umazal,
z njimi pa tudi moje nedolžno srce,
ki ti nikoli ni lagalo
ali s teboj se le igralo.

Ko se spomnim vsega,
bi te lahko zabodla v srce
in kričala umri! umri!... umri!,
a hočem, da to,
kar sem občutila jaz,
občutiš tudi ti!
[/font]

krneki