enkrat sem srečal nekega tipa

v poscanem črevu nekega zakotnega bara,

nekje sredi zvite stoletnosti,

rekel je, da mu je ime Vojteh ali Vojko —

nekaj votlega že.

izgledal je kot razštelana klaviatura,

prevečkrat udarjena po napačnih notah,

pozabljena v dežju.

 

rekel je:

»Čas je kurba,

ampak jaz sem bil tisti pizdun,

ki vedno plačuje.«

 

prižgal je cigareto s prsti,

kot fosilizirano kesanje,

in mi povedal svojo zgodbo

v topli ščavniščko-rumeni neonski svetlobi

in razpadlih blues not.

 

 

 

bil je popotnik skozi čas.

ne v srebrni obleki

ali nekem Spielbergovem nategu.

nosil je plašč mrtveca

in čevlje, polne duhov,

kradel čas pokvarjenim uram

in jebal njihove zobnike

kot pijanec v cerkvenem zvoniku.

 

rekel je, da je prvič skočil skozi čas,

da bi se izognil metku —

svojemu lastnemu.

»Vsak moški ima prerokbo v svincu,«

je pijano mrmral.

»Moja je bila napisana na pivski servieti

od pijanega pesnika

z božjim kompleksom in tresočimi rokami.«

 

skakal je skozi čas kot bolha

brez srbečice.

leto 1913.

propad New Yorka.

zadnji ptič, ki je pel v Kongu.

 

opazoval je, kako mesta gnijejo od znotraj,

fukal vdove od vojakov

še preden so njihovi možje umrli.

 

poljubil je zapestje Ivane Orleanske,

prej kot ogenj njena stopala,

in držal vrata odprta

za Hitlerjevega učitelja risanja.

 

vedno je bil le korak pred svojo smrtjo,

vedno za centimeter

vonj viskija

med njim

in pojave s koso.

 

 

 

a čas,

čas ne mara, da ga goljufaš.

vse zabeleži.

vse račune obdrži.

 

začel je videvati sebe

v ogledalih, ki jih ni bilo tam.

 

zbujal se je s praskami od krempljev,

ki so črkovale njegovo ime — v nazaj.

 

mrtvi so mu pričeli prikimavati,

ko je šel mimo,

kot da vedo,

da je eden od njih —

le da še ni legel.

 

 

 

prišel je v leto 2093.

nebo je bilo iz stekla in laži.

psi so bili brez ust,

a kričali so vseeno.

in tam,

v neki betonski kapeli spominov,

ga je zagledal:

svoj lasten samomor.

 

»Kako za vraga lahko gledaš svoj konec,

če pred njim bežiš?« sem vprašal.

 

le zarežal se je,

grenko in ostro

kot zlomljeni zobje v mešalniku.

 

»To je fora, mulc,« je rekel.

»Nisem bežal.

Krožil sem.

Kot podgana okoli zadnje skorje kruha,

mislil sem, da bežim,

pa sem se le redil za past.«

 

 

 

rekel je, da ko je vstopil v tisto sobo

je videl samega sebe —

starejšega,

izmučenega,

z očmi kot suhi naftni vrelci.

 

drugi on

mu je pokimal.

 

rekel: »Saj je bil že čas.«

 

in pritisnil petelina.

 

Vojko se ni niti zdrznil.

ob blisku je prižgal cigareto.

 

in ko je dim izginil,

ga ni bilo več.

 

za seboj pa je pustil

le sled pepela,

iz katere je zlezla —

podgana,

zdrizasta od reinkarnacije.

 

 

 

»Iz pepela v zver,« mi je rekel.

»Ne prah k prahu.

Prihajamo iz zveri,

in k njim se vračamo.

Samo sveti gredo v pepel.

Jaz;

jaz dobim steklino.«

 

 

 

gledal sem ga,

kako se je tisto noč zapil do smrti,

in stol za šankom se je občutil kot prestol

iz kosti.

 

rekel je natakarju:

»Lahko me pokopljete v kateremkoli stoletju,

samo ne mi dajat nagrobnika.

napišite samo:

‘Bežal je pred smrtjo,

dokler ni postala on sam.’«

 

potem pa je izginil —

morda v preteklost,

morda le v jarek.

 

 

 

zdaj pa sedim tukaj,

pišem to na pivsko servieto

z božjim kompleksom in tresočimi rokami.

 

se sprašujem,

ali sem si ga izmislil,

ali pa si je on mene.

 

ampak sanjam —

o podganah, rojenih iz pepela

in moških, ki so videti kot jaz,

umirajočih v sobah,

v katere še nisem vstopil.

 

čas je kurba,

in jaz sem začel dajati napitnino.

Hors