Pod obokom neme krošnje male klice težijo k svetlobi, svoja krhka telesca nastavljajo pomladanskemu soncu, lovijo sončne žarke in se čisto počasi vzpenjajo proti nebu, s svojo vztrajnostjo in odločnostjo se upirajo našemu svetu. Na tisoče in tisoče jih je, a le redkim bo uspelo, da postanejo mogočno drevo.
Kalijo se v senci drevesa, ki jih varuje, kot majhni otroci potrebujejo zaščito in mogočno drevo poskrbi, da rastejo in se razvijajo. "Čudesa Narave so tako enkratna in neponovljiva, skrivnostne so stezice Življenja v njenem objemu" in pesem veselih ptic odmeva med zelenimi krošnjami in prepeva, z odprtim srcem poslušam melodijo, opazujem neme silhuete dreves, ki se igrajo v svetlobni igri in listje trepeta, valovi in mi šepeta, pod mogočnim orjakom se male klice v siju svetlobe spogledujejo med seboj in kažejo svoj obraz, čar trenutka …, čar …, ki živi ...
in nežen vetrc me objame v tihoti šumečega gaja,
sam sem ...,
v nemi tišini ...
in listje šumi in šepeta svojo tihotno pesem.

Šumeči gaj spi,
male klice v tišini
lovijo sonce.

francitraven