Odcvitajo

v tuje svetove.

V ustih stiskajo korenine.

Padejo v zemljo,

ki zrahlja steptanost.

Za tren postanejo njihove topline

prepolne pretočnih bližin,

skritih v ožine sovragov,

mlačnih strug.

Zarastejo jih sočni plodovi,

skladiščeni
v predmestju trenutkov.

Kakor dež otresajo lastne dvome.

Brez slabih namenov,

se vanje zasadi drevo.
Zeleni.
Raste.
Ukoreninjeno je v novo jutro,
v samost in sanje.
V davno izginule podobe,
v odmrle členke,
v razvejane peruti in tujo opitost.

Med prve dotike pod starim napuščem

med deroče tokove,
razrahljane energije,
regenerirane občutke,
ko se dan za dnem s čisto studenčnico napajajo z naklonjenostjo matere,
ki zre

skozi okno.

Jernej Jager