Gledam sivo nebo,
težke nevihtne oblake.
Vse obstane v pričakovanju.

Kratka tišina,
napeta kot koža pred rezom,
zadržuje dih.

Ne le nebo — tudi nekaj v meni.
Bes. Boj.
Prvinski nagon po obstoju.

In potem — nič.

Nebo je skoraj prerojeno,
večbarvno,
a vse ostane brez odgovora.

Ljudje hitijo na plano,
kot da se začenja nekaj novega.

Vendar koraki so isti —
tihi, previdni,
v razmočeni tišini,
vsak hodi po svoji poti.

TimotejB