rekli so
samo počakaj
nekega dne boš metulj,
nebo se bo odprlo kot poceni džin
in mahal boš naokrog
pijan od nektarja
in prekletega smisla.

ampak jaz sem bil gosenica
še vedno zataknjena
v kurčevi jajčni lupini.

znotraj moje lupine
je smrdelo po gnilobi in ambiciji—
kot sanje nekoga drugega,
predolgo pozabljene na soncu.

drugi so počili
zlezli ven
grizli liste kot revolucionarji
brez načrta
a polni črevesnega nagona.

ampak jaz;-
jaz sem ostal zvit-
mehka misel
v koži iz celofana,
napol oblikovane noge,
brez okusa za fotosintezo
ali upanje.

mama vešča

(preveč pijana, da bi opazila)
me je odložila na list
ki so ga prejšnji torek
napršili s “čudežno smrtjo.”

dobre namere
in pesticidi
so dobra uspavanka.

nisem se bal kril.
bil sem samo utrujen.
utrujen od postajanja
nekaj, česar si nikoli nisem želel biti.

veter je pihal.
sonce je vzšlo.
nič se ni zgodilo.
in ostal sem
čudovito nerojen,
popoln neuspeh—
nepožrt, neviden,
mojstrovina
skorajdaja.

hočeš vedeti pravi hec?
še vedno mislim,
da bi bil
prekleto dobra vešča.

Hors