
Potrkal je zelo nepričakovano,
izročil pismo v naglici igrivi.
»Počakaj!« rekla sem,
zaklicala le silhueti,
ki je izginjala v mraku.
Poznala sva se bežno;
glas njegov bil je kot sidro,
zataknil se nekje je v meni,
da kar naprej sem slišala odzven:
v srcu, v trebuhu, v glavi ...!
Na pismu je pisalo:
»Predno bereš, kaj ti pišem,
napiši, če kdaj misliš name!
Saj veš, da tàko nočno pismo
prinaša sanjske iskre v dvoje"
»Če to so sanje,« sem si rekla,
»potem naj v sanjah mi prepeva!«
Napišem »da« na pismo neprebrano ...
Zaslišim glas njegov, kako se vrača -
poje: »Ljuba moja ti lepo dišiš ...«
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Nada
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!