čebele so spet pri stvari —

sama industrija, brez škandala.

niti zardelega krila,

niti opitega brenčanja,

niti razmršenega žela,

ki bi namignil,

da kdaj

uživajo.

ni pikov ob polnoči,

ni medenih vzdihov

v podrasti.

samo ena napihnjena kraljica

na postelji iz zlata,

s šapami razkrečenimi za genetiko,

ne za romantiko —

in samčki, ubogi reveži,

umrejo

sredi orgazma,

kar se mi zdi,

povejmo po pravici,

kar preveč simbolično.

praviš mi, da je plemenito,

to žrtvovanje po koreografiji.

Jaz pravim:

če niti lastnega izumrtja

ne znaš uživati,

kaj sploh je

smisel?

Hors