Letela sem čez hribe in doline

letela sem v njegov objem

zlomljena in ranjena

da se skrijem v njem

Na njegovi blazini sem pristala

objemala  preljubi sem obraz

za grehe vse sem se kesala

prosila boga

 da bolečino izbriše čas

Ni čas izbrisal bolečine

ne ran in ne silnega gorja

to storila roka je preljuba

da sled se solz več ne pozna

To storili so pogledi žgoči

ki grejejo mi vse telo

in duša nežna kakor cvet

še vedno ljubi me zelo

Ko vpijam srečo v temni noči

z njim si večnosti želim

in z jutrom novim ko napoči

zopet po poljubih hrepenim

Se rane sproti celijo

ko se toplina v srcu vnema

ko tesno se privijam k njemu

ko me z rokami svojimi objema

Milena