Živela sem v dijaškem domu,

štiri leta od ponedeljka do petka.

Namesto tvojih besed,

zapletenih med vitice vinske trte,

me je uspavalo

mirno dihanje deklet.

Ko si prišel na govorilne ure,

si nazaj grede

podlegel vsem zapeljivim mežikanjem

svetlečih znakov bife.

Čakala sem te v avtu

s težo praznine.

Imela sem rada

tvoj smisel za humor in piškote,

ki si mi jih kupoval,

ko sem bila bolna.

A ti spomini so upepeljeni

na podstrešju strahu in negotovosti.

Nisi kričal.

Nisi razbijal pohištva,

niti kozarcev.

razbil si  moje otroštvo.

Še vedno nisem našla vseh koščkov,

če še tako kopljem po tvojem grobu.

Iz krošnje nad njim

mi ptičji puh praznega gnezda šepeta,

da si me imel rad.

Evelina