ŽIV SPOMIN

Spolzel je iz mene s krikom in bolečino,
kot bi me paral na dvoje:
živ spomin ljubezni, ki je že mimo,
bivše ljubezni, ljubezni tvoje.

Bolezen, ki premine in vendar ostane,
življenjska, živahna, živa,
da sleherni dan mi na stare rane
nove bridkosti priliva.

Potisnil me je v realni svet,
da me obremeni z novo besedo: Mama,
kot da bi vedel, da bil je spočet,
ko vse lepo bilo je že zdavnaj za nama.

Morala sem ga tešiti in pestovati,
ko mi je nežnih besed in objemov že zmanjkovalo.
Morala sem biti oče in mati -
in še je bilo včasih premalo.

Ponoči je spal v belih otroških sanjah,
jaz pa sem čakala jutra odprtih oči,
da izgubim se v opravkih vsakdanjih,
da pozabim, kako boli.

Nezaželeno rojstvo. Kdo je bil kriv?
Dvoje lažnih izjav. Ena noč. O, bog,
da je prišel iz mesa in krvi in živ,
da zasmehuje, kar je: najin otrok.

In rad me ima, pa je zame pomenil le smolo,
tempirano bombo, ki se izteka v čas,
zaradi minute strasti, da vidiš me golo ...
Kateri je bolj želel - ti ali jaz?

Zdaj pa čaram pravljice njemu in sebi,
da me nikdar ne bi vprašal: Kaj ti je, mama?
Saj je iz dneva v dan vse bolj podoben tebi,
in vendar sva sama - moj deček in jaz. Sama.

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Aleksandra Kocmut - Kerstin
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin

Pesmi

  • 08. 12. 2007 ob 23:40
  • Prebrano 2046 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 738
  • Število ocen: 19

Zastavica