v mojem čevlju živi čriček

ne vem kdaj se je vanj naselil

prvič sem ga zaslišal

po slovesu

v tistem trenutku

so vsi okrog mene

izginili v tišini

le njen glas je odmeval 

ni več kričala

šepetala je svojo

meni neznano pesem

miren zven verzov

je odtisnil rano

kakor v cameri obscuri

od takrat sem

med hojo po parku

vsakokrat slišal opomin črička

in šepet njenih pesmi

ki so polnile

mehurček odmevne komore

dokler ni frekvenca vbodov izzvenela

v postlano belino

nato so misli znova zanihale

med strahom

in željo prisluhniti čričku

po nekaj letih

ko se je preteklost izmaknila

robovi otopeli

so nabrane besede odložile

akustiko ujetosti

v novo pesniško zbirko

na predstavitvi

se je med branjem prve pesmi

pod čevljem oglasil čriček

verzi so se sesuli v pepel

nato je zamrznil ves svet

obležal sem v popolni belini

le nemi črni čevlji

so samevali v kotu

sterilne sobe

na beli omarici

je ležal popisan list

ko so oči pivnale odtenke senc

odloženih v znani pisavi

sem ob sebi zaslutil nasmeh

s katerim je premagovala

strah pred življenjem

nasmehnil sem se

vedno me je znala

odlično zliti

s pesniškim subjektom

da sem lahko vsako pesem

izkričal

kot svojo

Milan Žniderič - Jošt Š.