Tisoč rož iz srca je raslo

vsaka lepša je bila

cvetje vso se je bleščalo

ko sreča je od naju šla

Mnoge potke so se vile

čez polja

 hribe in doline

je prah pokrival stezo vso

ko si odplaval v višine

Se nisi več hotel vrniti

in me ljubiti vso

za vedno želel si pozabiti

ljubezen najino

Preveč sem prizadela

srce ljubeče tvoje

da bi ponovno zagorelo

ubile so ga roke moje

A pozabiti  ne morem

predrage tvoje te oči

zato te tiho prosim

povrni srečo mi

Vse hudo bo minilo

roke te moje bodo objele

poklanjala ti bom poljube

in rože bodo spet cvetele

Mogoče pa boš žalosten ostal

pred drugimi boš skrival svoj obraz

nasmeh krasil ti lica bo

da bol je to

 bom vedela le jaz

Milena