Sploh ni ironično,

da s tem, ko izveš

nekaj, kar je zate

novo  in  novo

sploh ne raste,

raste le volumen,

kolikor je s tem

novega in novega vsega

tistega, česar ne veš,

znaš, razumeš.

Sploh ni ironično,

da več kot veš, 

veš vse manj, najmanj

do neskončnosti sega vse,

najverjetneje pa čez,

česar ne veš.

Sploh ni ironično, 

da bolj kot se zdi,

da zdaj nekaj veš

dejansko izveš, da

imaš svojo voljo,

kadar misliš, da

nisi več neveden.

Sploh ni ironično, da zato

pesmi, ki ni pesem,

pišeš pesem.

Najmanj pa je ironično,

da več kot ji daš časa,

več časa si sam

z njo in čudno je.

Od kod se je vzela,

koliko časa ima,

ironija in

da je ni 

strah. Ali sram,

kajti nikdar že

vnaprej ne veš,  

čemu zdaj kdaj,

ko jo zapuščaš.

Nič zato takrat ni

ironično navsezadnje.

Sploh nisi vedel,

vračaš se že,

vrneš  se ne.

afrokinetika