Ostarela pomisel se izmotava skozi palisado invazivnih senc, ki krožijo po ridah centripetalnih silnic. Zabada hrgast podaljšek v glen odetega tonfa, v katerem je nekdaj pod pomolom talamusa brbotal pomladni bistrc. Snovalcu stihov je bilo dano iz substance eliksirja polokati blagodat izginulih besed, primernih za reprodukcijo, ki je bila nujno potrebna ob žgečkanju prve ljubezni. Ta se je v vsej svoji krasoti okopala v možganovini, se brezmadežna potopila v likvor, ki jo je nabit z emocijami popeljal po životu mlečnozobega škorca. V cev aorte, speljane do srčne destinacije, je nabrizgal vsaj pol ampule živahnih hormonov. Ti so v povečana zrkla, zabuljena v pegasto frkljo s kitkami, uspeli nasesati kakšen dimček ljubavnega navdiha, da se mu je pocedil znoj iz vseh telesnih por, kot slapič prša skozi preluknjan kumulus ... Nemočna in izgubljena v strnjeni mlaki hipotalamusa pa danes srka prisluhe v maniri apatične latence. Brodi skozi zamreženo lobanjsko satje, iščoč izgubljen biser bistrine v lobanjskem poprišču, ki se je porodil nekje tekom solsticija tavžentdevestopetdeset, in še nekaj čez … Brezuspešno meče skrhan trnek, nekoč sila uporaben za lovljenje pobeglih idealov in plavajočih besed; sedaj  ugreznjenih v želatinast, zaskorjen mulj. Iz prečrne dalje režnja zaznava zgolj šibke glaske ljubavnih uspavank, od starosti sesirjenih v usnjeno zmes krokodiljih solz in postanega ušesnega masla. Ni za odmet poreči, da so se vedno konfrontirale z atributi hripavega barda, ki si je brusil glasilke pod temačnim balkonom osamljene rožice. Zavita v ušesno pomado in klokotajočih idej, špegajočih iz uhljevih linic podstrešja, je vedno rada vstopila v specifične odtise sanj, s strastjo vagabundskega repatca. Temu je bil nekdaj idealen mušter, iz črne luknje izbezan pogrošen renegat, atraktivnih nočnih zalizcev, nabritih manir in cmokavih žnabljev, ki so mu izpljuvali ljubavne stihe; če že ne prej, pa v samotiji večernega spokoja, ki ga je oplemenitil dihljaj španskega bezga. Tisti erotičen pljusk, izpod plafona konkavnega svoda, več ni hotel oblivati prežvečene suhljadi iz kifoznega Viharnika, ki mu je v preozek gvant ujet čas na oglato betico pribil tablo s pomenljivim napisom »V pozabljen spomin«; in spodaj s krvjo našpricano »Mnemozina!« Seveda, s podaljšanim dovoljenjem generatorja telesa, še naprej namaka okamenelo pisalo v zasušeno tinto, a se mu za prmej v svež eksterier sodobnih časov, noče izcediti česarkoli užitnega, kar bi mu kot ex bukmejkerju, takoj ne crknilo v mrtvilu juter in zagreblo v lobanjsko spužvo. In ko bo tak osebek, iz otrdele misli, začel ovohavati aromo večnosti, ne bo pognalo nad njim nikakršno užitno natje brstečega zelenila, ali celo, bognedaj, pogrošnega pušeljca apokrifne poezije. V spokojnem škrebljanju dežja in žametnih sevih, v škart drezino zapakiranega sonca, se še vedno manifestira sladostrastje sentimenta in alegorije pomladi. Sicer na slepem tiru, koder je v svoji vihravosti nasedla astenična Mnemozina, se mimo zabetonirane realnosti, zna pojavljati celo fikcija mimo hodeče sreče. Med amplitudami krmarjenja, morebiti še zmore v spominski sak poloviti par sekvenc uporabne sanjarije. A brodnici je treba v zagovor apatične manifestacije priznati, da je čestokrat z žametnim ovojem prekrivala večidel prežgano substanco, ki je še ostala v odgriznjenem kosu neuresničene ideje. Najbrž takrat, ko je iz osušenega goltanca izmetala odvečni balast besednega aspika, stisnjenega iz neporabljene stereotipne mase. In ko je včasih, tista uboga vandrovka z busolo na čelu, iskala kurz skozi neskončno ropotarnico mikrokozmosa, je v zahvalo svojemu dragemu gostitelju, aktivirala implozijo podoživetja in mehkovoljne srčnosti. Ta večna, subtilna misel, božajoča kot materina dlan, je pankrtu v prečrnih nočeh poskušala ometati v želodcu povesem pajčin, klicati v zatohle škarpe vihravi veter mladosti in česati frkljaste sanje tam nekje v letu tavžentdevetstopetdeset in še nekaj čez ... 

V ŠKRAPLJAH SPOMINA

UVELE IMORTELE

LIŽEJO BISTRC.

Sašo Zorc Florjanski