prenehal je piti pri dvainštiridesetih:
rekel je, da mu steklenica žre srce
zato jo je odvrgel
kot slabo ljubico
in sedel v tišini,
ki je navalila nanj.

njegovi prijatelji —
tisti redki, ki niso bili že pokopani
ali zgoreli do konca —
so zbledeli
kot cigaretni dim
pri odprtem oknu.
enkrat je poskusil kegljanje,
dvakrat cerkev,
celo terapijo,
a nič se ni prijelo
tako kot včasih viski.

kupil si je mačko.
mačka je umrla.

kupil si je rastlino.
ta je preživela.

noči so bile najslabše —
televizijski šum, mrzla kava,
spomini ostri kot polomljeni zobje
iz davnih pretepov po beznicah.
a ostal je trezen.
do kosti trezen.

in potem
nekega jutra
so ga našli na stolu,
televizor še vedno prižgan,
v naročju je imel napol izpolnjeno križanko
in rahel nasmeh
kot da je končno
rešil
17-dol: mir.

rekli so, da ga je osamljenost
odnesla
prezgodaj.
ampak jaz mislim,
da je bilo nekaj nežnejšega—
tih pristanek,
zaslužen konec,
mož, ki je odšel
stran od ognja
in sedel
v mir
dokler ga mir ni odnesel.

ni potreboval steklenice,
da bi zgorel.
odšel je čist.
odšel je
po svoji prekleti poti.

Hors