Sputnik
Krožim.
Ne okoli zemlje,
ampak okoli tvojega molka.
Ves čas v istem loku,
natančen,
hladen,
zvest gravitaciji,
ki je nikoli nisi poimenovala.
Roka mi zdrsne
skozi zrak,
kjer bi morala biti toplota.
Dotik je le izračun,
nikoli napaka.
Slišim te v tišini,
kot šum med frekvencami,
kot signal,
ki ga ne morem razvozlati,
a ga ne znam izklopiti.
Planet spi.
Jaz bdim.
S kovinskim srcem
in premehkim spominom.
Če bi padel,
bi zgorel.
Če ostanem,
bom večno tukaj
statičen,
neviden,
v tirnici.
Zato krožim,
Sputnik.
Bližje ne znam.
Pozdravljen, Jan
poezija
dobra v svojem kroženju in sveža, me je zaustavila in kliče, da se vračam k ponovnim branjem
lpi
Dobrodošel na Pesem si tudi v imenu uredništva in čestitke k tvoji prvi tukaj objavljeni pesmi, ki nam je odprla vesoljne perspektive ... Pomislila sem edino, da bi Sputnik s konca lahko pogrešali, saj je že v naslovu. Kaj meniš?
lp, Ana
Običajno se pogovarjamo kar v komentarjih pod pesmijo in ne na ZS ... čestitke k pesmi,
lp, Ana
Se opravičujem za morebitno nevšečnost. Hvala za info.
Lp,
Jan
Komentiranje je zaprto!
