Ko brodim
po usedlini brezčasja in nizam krike v daljavi
izpodrivam pomrznjeno tišino na grudih
pretakam sotočja, prodišča, mrtvice
rezine spominov v črnikastih očeh
osujem se v preštete zime
besede izvodenijo pričakovanja
zavoji podplatov porodijo sivino
tipajoče se končiči minljivost
praznina vije vedno višje
obraste monolog
in se vpne v koščenino časa
.jpg "Nada")
Je težka pesem... oziroma je bila - sedaj, ko sem jo spravila "s pleč" je mnogo lažje doživljam......
Hvala obema za postanek!
Precej hermetična, a ni slaba, besedišče je dobro izbrano
Hvala za komentar Matej in lep dan še naprej :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: tuskulum
- 28. 04. 2025 ob 19:47
- Prebrano 271 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 112.22