DOMAČIJA
Po ozki cesti, visoko v goré,
do majhne vasice, kjer so stezé,
po katerih je hodil moj ljubljeni rod,
po dolgih letih pripelje me pot.
Tam še stoji mogočna kmetija,
ob hiši se stog že nevarno nagiba,
globoka tišina povsod naokrog,
tu, kjer že davno je utihnil moj rod.
V sončnem dnevu, ko sonce ožarja
staro zidovje, še tiho odzvanja,
bogato življenje iznajdljivih ljudi,
kar hribovci naši so nekdaj bili.
Tu se preživljal garaški je rod,
njegove sledi so še vidne povsod;
skrbnó jih v srcu ohranjala bom,
tu pod vršaci, bo vedno moj dom.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: tolminka
- 28. 04. 2025 ob 09:13
- Prebrano 324 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 217.05
