Veš, glagol ni prehod, grob je;

črna luknja za besede v večnost,

življenje; samo enkrat je prvič, beli sneg topeč,

na vrhu beli oblaki, slutnja z neba.

Molk ne pomeni, da jih ni. Brez glagola so

brez cilja in smisla, ne pripadajo nikomur,

v radosti in žalosti, neizrečene bolijo, neprepoznavne

v kotu sedijo, neopazno ždijo, brez groba.

V povedi se vse umiri, kar glagol ni,

dotlej, mirno ne spijo, ne zavedajo se,

da lahko zbežijo v mir na papir, na beli prt.

Bela zastava na pol droga, slava mu, toliko besed je …

zapisal. Kaj ostane nam, živečim? Stavki;

posneti trakovi v knjigah, za spodbudo.

Vsakdanji so grobovi, pa tisti z okrašenimi robovi,

veliki spomeniki postavljeni veliki diki.

Lahko je vse skupaj kratko, enostavno:

besedi dopišeš »je« ali is, ist, est, es, é,

»je« ali »je zapisal«; še bolj enostavno, »je bil«.

Da bo bolj veselo, igrajmo se igrico, Dajmo! igrajmo se …

igrico!? Poiščimo glagol, zmečimo vanj vse besede,

lahko v verzu, nanj zavalimo kamen z napisom:

tukaj počivajo za spomin, da bo imel kaj za delat,

ne pa tja na trdi disk.

Glagol ni prehod kot most čez reko;

tok je, da stečeš vanj, zapuščaš breg,

v mislih na drugi, prehod je

v večnost za besede.

In če glagol ni beseda?

Marsko-Marjan Škoda