Moja duša onika Gospoda, ker so večno odsotni.

Tako so jih že onikali naši očetje

in naših očetov očetje.

V prejšnjih časih, ko so bili na zemlji velikani,

je bila to navada.

Dokler ni slednjič utonila v pozabo.

Od tedaj so z Gospodom na ti vsi narodi zemlje.

Toda Gospod se jim še niso prikazali

Moja duša onika Gospoda,

Dokler se ne razodenejo.

Do njihovega drugega prihoda

Pri njih pa nič ne zastara, zakaj gospod so večni Oni so tisti ki določajo, kaj je moderno 

In kaj zastarelo

 tudi če bi prišli danes, gospod, in mi rekli prenehajte jih onikati bi se uprl in rekel kako naj

Jih ne onikam ko pa sami onikajo Sem jaz mar več

Od njih? Oni pa bi odvrnili, na pravdaj se z njimi, da te ne začnejo onikati še oni, toda ne iz spoštovanja temveč iz posmeha, jaz pa bi jim rekel, 

Kar naj izvolijo poskusijo dokler še samega sebe tikam, a ko začnem onikati sebe, kako bodo ločili njih od njih? Zato jih ni.

Matej Krevs