
Kot elektron v maneži molekule,
lebdi ta duša, brez telesa, v gibu časa.
Išče dih, ki bi jo ponesel k smislu
in hkrati razume,
da je povsod,
ker je od nekdaj popolna.
Popolna duša, ki zadiha
Ko zapusti šibkost materije
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Roko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!