godrnjaje pobiram nogavice

in iščem pare copat,

ki jih pes raznaša po stanovanju.

Je sploh še kakšen pes v Gazi?

Med tekanjem od sobe

do sobe odpiram okna,

ker mi otrok ne uspe naučiti,

da prezračijo preden grejo v šolo.

Je sploh še kakšno okno v Gazi?

Zavoham sveže pečeni kruh

iz bližnje pekarne in razmišljam,

s katero jedjo bom zvečer

pocrkljala otroke.

Je sploh še kakšna pekarna v Gazi?

Med opazovanjem mavrice

priganjam starejšega v šolo in

nestrpno preverjam,

ali je vzel vse knjige.

Je sploh še kakšna knjiga v Gazi?

Otrok med loputanjem z vrati

zakliče Adijo

in strmeča v nebo ostanem sama.

Vsuje se plaz vprašanj.

Imaš še otroke, sestra?

Ali se z njimi pogovarjaš le še v molitvi,

ker so onkraj mavrice, sestra?

Morda zadnjega, shiranega do kosti,

Tolažiš s spomini na praznične pojedine

medtem pa mož med ruševinami išče živež,

ki bi sad vajine ljubezni

ohranil pri življenju, sestra?

Z gnusom nad svojim privilegiranim življenjem

v srednji, vzhodni, zahodni niti ne,

ker tudi nas nočejo,

torej recimo balkanski Evropi,

kotlu pod pritiskom,

zaloputnem okno in

nemočno zrem v mavrico.

Ker pojma nimam, kako ti lahko pomagam, sestra!

Že od majhnega spremljam vaš boj

za dostojno življenje na svoji zemlji.

A ravno tisti, ki so glasno kričali,

da ima narod pravico do samostojnosti,

zdaj igrajo najbolj umazane igre, sestra!

Nihče ne pomisli, da bo kmalu šola,

v katero streljajo, tudi naša.

No, če se ne bo prej sesedla sama vase

na hrbtih naših otrok

zaradi nesposobnosti birokratov.

Vem, vaši otroci so tako lačni,

da se ne morejo učiti, sestra.

Zakaj spet otroci plačujejo z življenji

izkrivljeno bedo

sociopatskega uma

svetovne politike moči?

Mavrico je zagrnila tema, sestra.

Oprosti, ker moje solze ne pomagajo …

Vi niste nič, sestra,

in zanje smo nič tudi mi.