Pri vrtnarju oni dan,
tebi rože sem kupila.
Zate bil je šopek izbran,
a ga nisem poklonila.

Dolgo dolgo sem čakala,
da mi pošlješ povabilo.
Rože v roki sem držala,
a se, žal, to ni zgodilo.

Sama sem doma ostala,
sama, z rožami v vazi.
Sama sem pri oknu stala
sanjala sem o ekstazi.

Tiho sem se spraševala,
kaj v resnici ti pomenim.
Ah, ne bom te več čakala,
zdaj hodila bom k iskrenim.

Rože v vazi še stojijo,
(voda motna že postaja)
gledam jih, kako venijo:
To je vse, kar mi ostaja.

Katarina Ambrož