misliš, da se poznaš —--
korakaš po ulici,
brada visoko,
naduvan kot da ti svet dolguje
še eno pijačo
in en dober fuk.

a potem se noč
malce preveč
utiša,
in nekaj v prsih
začne mrmrati
v jeziku,
ki si pozabil, da ga govoriš.

skrčiš se,

oči široke, kot da te bo
mesto požrlo s celega.
vsak zvok je nož,
vsaka tišina —-- še hujša.

zanimivo,
kako hitro se volk
spremeni v cucka,
z repom med nogami,
išče zadnji izhod
iz te kože.

a mogoče je ravno to fora —--
strah odpuli stran lak,
pokaže,
kaj je še živo
pod vsem tem sranjem.

si strahopetec,
seveda.
ampak strahopetec, ki diha.
učiš se.
še si tukaj.
še si tukaj.

Hors