Oboje hkrati
Vsega je kriv jelen.
Povsem hladno je stal
ob robu gozda in gledal,
kako se nervozno pelje mimo.
Dva svetova,
vmes le nekaj korakov makedama.
Njegov z divjino v ozadju,
njen z namišljeno civilizacijo.
Srečanje utvare in resnice.
V gozdu so stvari črno- bele.
Preživetje, obstanek.
Ni hrepenenja, pričakovanj in tisočerih misli,
hlastanja za pozornostjo,
ujemajočega iskanja.
Stvari so enostavne.
Kot vkopane,
s popolno prezenco miru,
stojijo točno tam.
V nedeljo ob petih,
zdrvi mimo njih
čisti kaos nekega dekleta.
V momentu njeno vprašanje,
kaj midva sploh sva?
Dobi jasen odgovor.
Jelen ob cesti.
Divjina - naravna in lepa, a brezkompromisna.
Odlična!
Prav zato zmotijo malenkosti.
Najprej zmoti verz, ki je že kar parola:
Boj za preživetje, boj za obstanek.
Morda bi bilo dovolj že: Preživetje, obstanek.
Verz "mimo katerih" nima razvidne relacije v zapisanem stavku.
Kot vkopane,
s popolno prezenco miru,
stojijo točno tam,
mimo katerih,
v nedeljo ob petih,
drvi čisti kaos nekega dekleta.
...
"mimo njih" bi bilo razumljivo.
Morda pa je mogoče to premostitev narediti že z "močnejšim" ločilom (podpičje, pika ali pomišljaj), saj gre za poezijo, ki ima več "svobode" v primerjavi s prozo.
Milan Ž. - Jošt Š.
Milan, pozdrav in hvala.
Sem popravila predlagano, tudi zakljucni del.
Kaj pravite?
Ja, veliko jasnejši odgovor ... :)
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Ajdovakasa
- 20. 04. 2025 ob 21:35
- Prebrano 318 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 222.25