Tekla reka
samotno voljo poti,

predirala tišino
v mislih drvela naprej,

na vzhodnem bregu
narava človeka je ustvarila
Saharsko sušino,

na zahodu sončnega premika
drobne luže, brez vzgona plime,

ob peskovju nanešenih rečnih naplavin
mi spanec je podal dišavo za popotnico sna,

sladke skrivnosti sanjavega
me zbudi v objemu neskončnega utripa,

koža je poiskala zaklon, objemi napolsna
ljubijo med neločljivostjo dneva od noči,

v danes si me peljal
na krilih lastnih ramen,
v podkožju si premikal smeri
in jutro naju je prehitelo,
kot te iščem v delčkih sebe
vsaki tren, ko roke so prekratke
za doseg tvojega srca.

Stekla je najina reka, dragi moj,
zdaj teče v dvoje, kot dva potoka,
ko ni mejnika v vzporednem teku toka,
ko prepletanja so večne poti
spiralnih prepletanj in odženem vse sence,
ker teče in pritečem kot vsako novo jutro
v objem potokov, reka pelje mirno.

Stekla sva.
Vzhod je budilka,
Zahod uvertura
nočnih sanj,
nevidnih a čutečih.
Najinih.

IŽ-lev