pramen rumene žuke objame jutranje nebo
ne zmoti tišine
ne izgine
na cesti z zbitim peskom
kot kačji pastir lahkotno onstran zidu
po dremavih stezicah
mimo okrepenelih hiš v gostem trsju
na zibajoče travnike
dotikajoče se omamnega zraka
za trenutek otrpne, zamaknjen
in že viharno pada, iščoč lunte
še, da prižge srce
steče čez zasenčene bregove
skozi črno ometane utrdbe
čuječ, z drugim obrazom
nezadržno, pozdravi mlinarja
omotičen, izmučen
v možganih vihar
v udih vrtoglavica
preostanek je le evolucija
in na drugi strani se cesta razširja
bliže je objemu grajskega pročelja
v rožnatem somraku
k tebi, počasi in neizprosno
le mirno dihanje in svinčene veke


pobožaj pramen rumene žuke in ga stisni k sebi

sheeba