Otopel sem kot preproga, ki vsi hodili so po njej,

dovolj mi je sveta, človeštva in neumnih mej.

Rad odšel bi v samoto, valove bele tam bi štel

slišal več ne bi, kar kdo povedati bi imel.

Najbrž res sem nor in blazen,

če miru si le želim.

Če ni mi mar za golazen

in se več je ne bojim.

Kdo so strahovi in golazen o katerih govorim,

le notranji je glas, ki spet preblizu mu pustim.

Dovolj mi je že teh prepirov, enkrat on in drugič ta,

za isto mizo jih bom posedel naj se sama zmenita.

Strast, narava, hribi, gore, želje – voda brbota.

Spet drugič tema in tišina – v glavi ropota.

Najbrž sem takšna razvalina, ki čas jo je sklesal,

ko skozi življenje sem brodil, ran rdečih sem nabral.

Rok Leš