Razumem Tvojo tišino,
ko prihajajo nadte
in vso bolečino,
ko pljuvajo vate.

Čutim trepet nemoči
in neznosno samoto,
ko sam, brez pomoči,
si pahnjen v grozoto.

Vem za Tvoje trpljenje,
za žalost in strah,
za Tvoje drhtenje,
ko padaš v prah.

Razumem tvoj molk.
Le kaj bi jim rekel,
ko človek je volk,
ki grize, kot stekel?

Slišim Tvojo tišino,
ki nemo kriči.
Pogrešaš bližino
Boga in ljudi.

Ko v smrtnem objemu
se bo dopolnilo,
dal smisel boš temu,
kar se je zgodilo.

To Tvoja je žrtev,
za naše rešenje.
A ostal ne boš mrtev,
saj Ti si Življenje.

Katarina Ambrož