
Človeške kosti v grobovih trohnijo,
drevo se posuši , veter lomi mu veje.
Mušice letijo en dan in zaspijo,
ograje rjavijo kjer so prej bile meje.
Avtomobili po cestah brez energije stojijo,
parfum iz stekleničke je davno zdišal.
Hijene se med kadavri podijo,
v pozabo je šlo kdaj pri tebi sem spal.
od stolpnice stara fasada odpada,
potok je nekam sumljivo siv.
Tovarna kjer sem delal že dolgo razpada,
luknjaste strehe ne bo nobeden pokril.
Oj Rajko, prav si imel, zadnja vrstica je bila za popravit. lp, Drago.
Nič ni večno. Materija v prah, prah v energijo, potem pa zopet nazaj. In krog se sklene, kolesje pa ponovno zažene.
Lepa pesem. Opomin minljivosti.
Iz praha si nastal, v prah se povrneš... Hvala, Maša.
Dobra, zelo povedna
... torej razmiŝljujoča!
Čestitke.
Lp, Marija
Lepa pesem, ki te pritegne k razmišljanju o obstoju
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Dragon
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!