Imam samo sebe. 

Drugi pridejo, 

vzamejo, izkoristijo, 

podarijo, 

se borijo,

oddajo, 

izdajo, 

se predajo, 

izvejo

in grejo. 

Vedno bolj spoznavam,

več ne odobravam,

namesto drugega prevzeti odgovornost,

ni koristno, 

še manj pristno. 

Spoštujem, se učim, verjamem,

čas je dragocenost, 

neprecenljiva vrednost,

ki ga sebi, niti drugemu ne vzamem.

Ne maram žrtvovanja,

je odnos poniževanja, 

človeškega nespoštovanja. 

Verjamem v ljubezen in spoznanja, 

da sem na svetu vedno sama,

imam srce in drobce znanja.

Sopotniki v različnih vlogah pridejo in grejo,

včasih niti ne vejo,

da odzivam se v razmerju z njimi,

v privlačni, včasih zame neprimerni klimi

Zdaj brez pričakovanj,

zbujena iz zablod in sanj,

prevzemem zase odgovornost.

Naslonjena na lastne izkušnje potujem,

ne le sebi, še komu včasih svet preoblikujem.

Hvaležna vsem ljudem, 

ki so me poslali po življenja poti,

vsem, ki so prišli nasproti, 

ki so me zmotili na tej poti.

Me objeli,

obljubili, 

prizadeli,

zapustili,

se mi pridružili, 

me ljubili,

samostojnosti (na)učili. 

O, vem,

tudi jaz sem marsikoga prizadela,

ker nisem razumela, 

preveč pričakovala,

zaupanje izdala,

se napačno odločila,

v spletu sem okoliščin vse pozabila,

se od preobremenjenosti zgrudila,

v solzah se zbudila,

ker sem se zgubila,

a se hkrati naučila

sebi za lučko skrbeti, 

da mi v temi sveti.

Ne plujem več z razburkano množino, 

odgovorno zdaj vstopam v izbrano dvojino,

ko v prvi osebi sebe spoštujem, ed(n)ino.

olgasem