POT
1.
kadar sem iskal
tvoja bosa stopala za horizontom
in sledi pelikanov
v tvoji zibelki
se mi je največkrat zdelo
da je preteklo preveč let
odkar jaz nisem več jaz
pa vendar še nisem naprodaj
2.
dekle
kolikokrat sem ti dejal
da sveža studenčnica
ni dobra za moje raskavo grlo
in da ni kopja
ki bi me lahko prebodlo
a siva jesenska jutra vedo
da sem ti lagal
3.
največkrat sem te našel
budno v večernih pravljicah
nisem ti segal s prsti v lase
preveč sem se bal tvojih sikajočih kač
raje sem zaspal
v steklenih gnezdih ptic roparic
vedoč da nimam poguma
za tvojo smrt
4.
nikoli nisem prosil
dovolj je plena za ujedo
globok je moj gozd
in prostrana njegova zavetja
nisem želel biti tujec
moledujoč pred kamnitimi vrati
zato se zastonj sprašujem
odkod moja hvaležnost
5.
zapel sem
da bi me popotni razumeli
slekel sem se
gol se nisem sramoval poletja
in bal zime
kakor da ne bi vedel
da so njihova štrleča ušesa
ostala na drugi strani
6.
bojim se trenutkov
ko se ne bom več vračal
utrujen od odhodov
pod pisano ruto tvojih pričakovanj
zaupaj mi vsevedna
kdo bo znal tako kot ti
položiti mir v moj spanec
in hladne prste
na čelo premaganega
7.
kako naglo se nizajo
v minljivost večerov
koraki izgubljenih
kako globoko se lahko zajedo
v gluhih trenutkih
vprašanja v tvoje begajoče oči
in kako tuja je lahko misel
da bi moral bežati
8.
velikokrat ne zaupava
znakom prihajajočega dneva
in tipajočim meglicam pod mostovi
odtujena sončnemu plesu
budna in prezebla brezdomca
a vendar dihaš toplo v moj obraz
saj jaz sem ti in ti si jaz
9.
ne želim si več
popotnih ognjev
in črnih hroščev pod svojim vzglavjem
ne iščem več kresnic
niti nimam več časa
za beg pred svojimi prividi
toda ko bodo padle sence
čez svilene veke tvojih dni
mi daj bisago za na pot
kadar sem iskal
tvoja bosa stopala za horizontom
in sledi pelikanov
v tvoji zibelki
se mi je največkrat zdelo
da je preteklo preveč let
odkar jaz nisem več jaz
pa vendar še nisem naprodaj
2.
dekle
kolikokrat sem ti dejal
da sveža studenčnica
ni dobra za moje raskavo grlo
in da ni kopja
ki bi me lahko prebodlo
a siva jesenska jutra vedo
da sem ti lagal
3.
največkrat sem te našel
budno v večernih pravljicah
nisem ti segal s prsti v lase
preveč sem se bal tvojih sikajočih kač
raje sem zaspal
v steklenih gnezdih ptic roparic
vedoč da nimam poguma
za tvojo smrt
4.
nikoli nisem prosil
dovolj je plena za ujedo
globok je moj gozd
in prostrana njegova zavetja
nisem želel biti tujec
moledujoč pred kamnitimi vrati
zato se zastonj sprašujem
odkod moja hvaležnost
5.
zapel sem
da bi me popotni razumeli
slekel sem se
gol se nisem sramoval poletja
in bal zime
kakor da ne bi vedel
da so njihova štrleča ušesa
ostala na drugi strani
6.
bojim se trenutkov
ko se ne bom več vračal
utrujen od odhodov
pod pisano ruto tvojih pričakovanj
zaupaj mi vsevedna
kdo bo znal tako kot ti
položiti mir v moj spanec
in hladne prste
na čelo premaganega
7.
kako naglo se nizajo
v minljivost večerov
koraki izgubljenih
kako globoko se lahko zajedo
v gluhih trenutkih
vprašanja v tvoje begajoče oči
in kako tuja je lahko misel
da bi moral bežati
8.
velikokrat ne zaupava
znakom prihajajočega dneva
in tipajočim meglicam pod mostovi
odtujena sončnemu plesu
budna in prezebla brezdomca
a vendar dihaš toplo v moj obraz
saj jaz sem ti in ti si jaz
9.
ne želim si več
popotnih ognjev
in črnih hroščev pod svojim vzglavjem
ne iščem več kresnic
niti nimam več časa
za beg pred svojimi prividi
toda ko bodo padle sence
čez svilene veke tvojih dni
mi daj bisago za na pot
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 29. 10. 2009 ob 19:20
- Prebrano 1743 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 1178
- Število ocen: 30
